Fotke iz Irana ali tretji post v enem dnevu

Da ne boste rekli, da vas zasuvam samo z naskoncnimi besedli, dodajam se par fotk iz Irana.

Dobro jutro Teheran

Duhovi na cesti

Glej kdo me pozdravlja

Kajenje na poti

Meeting Reza

Rassul - moz z ledeno vodo

Parcelodajalci za en vecer - enega je pa sram

Puscavske gube

Svilena cesta - staro in novo

Svod nad Hajamovo grobnico

To ni bila moja cesta

Neyshabour - v druzbi studentk

Zmogel brez verig

Nazaj na cesto – v puscavo

Ko je koncno napocil cas odhoda iz mesta (vlozil sem prosnjo za Turkemnistansko vizo), sem se poti lotil z mesanimi obcutki. Strah, ker sem sam na poti in pa navdusenje, ker sem spet v gibanju. Teheran je pustil tudi posledice na moji motivaciji, ki je v tem obdobju padla dokaj nizko, kar pripisujem predvsem daljsemu obdobju neaktivnosti in cakanja. Prvi dnevi spet na cesti niso bili ravno motivacijski, saj sem ze kmalu po odhodu iz Teherana imel svojo prvo predrto zracnico na poti (moja krivda – nepazljivo zapeljal cez oster kamen). Naslednji dan naju je skupaj z novim Angleskim “prijateljem” ustavila Sepah, nekaksna verska policija, ker je imel Anglez preteceno vizo (izkazalo se je, da temu ni tako, a sele potem ko je stiri dni presedel v zaporu). Tretji dan pa sem se konkretno padel, ko sem se peljal po ozkem odseku ceste v popravilu in sem v vzvratnem ogledalu opazil kamion, ki se mi je vztrajno priblizeval. Ko sem pricel upocasnjevati, da bi se mu lahko umaknil na neutrjeno bankino, pa je on pricel pospesevati, tako da sem se moral umakniti se predno sem zadosti upocasnil. To je pomenilo, da sem s kakimi 20km/h zapeljal v 10cm neutrjenega grusca, kar je za posledico imelo edinstveni ples Simona in Lojzeta, ki se je koncal v oblaku parahu. Lezala sva vsak na svojem koncu.
V takem trenutku res ni kaj dosti za naredit. Vstanes, preveris ce si cel, preveris kolo, poberes kar je razmetano in se probas premakniti nekam, kjer bi si lahko na hitro polizal rane. Lojze je izgubil vzvratno ogledalo, kar pogresam, drugace pa mu ni hujsega. Poba je zelezne konstrukcije in se ne da kar tako. Leva zadnja torba je pocena, nekaj kar bom moral sanirati v Mashhadu (kakih 700km stran), jaz pa sem jo odnesel s parimi praskami. No to je bilo vidno navzven. Ze v Teheranu naceti motivaciji pa te neprijetnosti v druzbi tezjih pogojev za kolesarjenje (tudi do 50 stopinj Celzija brez koscka sence, konstanten veter levo spredaj, velike razdalje med kraji za pocitek, hitenje v Mashhad, kjer bom podaljsal mojo Iransko vizo) niso kaj prida pomagale. A da se ne bo vse skupaj slisalo tako crno.
Predrto zracnico mi je pomagal zamenjati Rassul, voznik tovornjaka, ki mi je za popotnico dal se liter in pol ledene vode (ob 14h sredi puscave je to zlata vredno) in pa loncek jogurta za zajtrk. Vrocino dneva mi je pomagalo hladiti vec tovornjakarjev. Dva izmed njih sta se recimo ustavila ob cesti pred mano, pocakala, da sem ju dohitel in mi nato ponudila ledeno mrzlo vodo. Ta tekst je prekratek, da bi omenjal se vse ostale ljudi, ki so vsak s svojim drobnim prispevkom pripomogli, da nisem potonil pregloboko v malodusje.

Danes lahko sprosceno pisem o tem, ker je to obdobje pomanjkanja motivacije ze za mano in lahko resnicno recem, da taka obdobja na poti pridejo in grejo. Povsem mozno je, da se bo to v prihodnosti se kdaj ponovilo, a s tem se bom ukvarjal takrat ko in ce se bo zgodilo. Sedaj pa se bom raje predal trenutkom tisine in samote v brezkoncnem prostranstvu puscave ter probal ne zamuditi ljudi, ki mi prihajajo nasproti na tem popotovanju.

Teheran ali Cakanje na Godota

Izlet v Teheran se je pricel odlicno z DHL paketom iz Slovenije, ki je med drugim vseboval tudi novo bancno kartico. Slaba stran tega je, da je v Iranu ta kartica neuporabna, saj je, zaradi mednarodnih sankcij, v Iranu sprejemljiva izkljucno gotovina.

Naslednji dan so bile na vrsti ambasade in vize. Tu so se stvari pricele komplicirati in ustavljati. Edina izjema je nase veleposlanistvo kamor sem se zatekel po pomoc in pa na prijeten klepet ob kavi z gospo Natalio Al Mansour, naso odpravnico poslov. Slisati slovensko besedo je vedno lepo. Njene informacije in pomoc so mi v veliki meri pomagale pri nadaljevanju poti in danes lahko recem, da bi se pot obrnila povsem v drugo smer, ce ne bi bilo nje.

Z vizami za nadaljevanje poti pa ni slo tako lahko. Potem ko sem bil enkrat zavrnjen, sem ponovno probal pri Uzbekih in tri dni kasneje me je viza cakala. Vmesni cas sem probal uporabiti za pridobitev Turkmenistanske vize, a so se mojstri odlocili, da cel teden in se malo ne bodo delali. Novo cakanje, ki se je na koncu razpotegnilo na 20 dni in samo polovico tega casa sem prezivel na poti, a danes ko tole pisem imam tudi Turkmenistansko nalepko v potenm listu in se veselim novoe drzave na poti.
Ta zaplet okrog amabasad je pomenil, da sem moral pot od Tabriza do Teherana narediti z vlakom, kar je sicer bil poseben, a vseeno neplaniran (kaj pa je na poti sploh tako kot se planira v zacetku?) in drag uzitek. Zaradi praznikov in zasedenosti vlaka sem moral potovati v prvem razredu. Kot receno, poseben a drag uzitek.

Cakanje v Teheranu me je ubijalo predvsem zato, ker nisem vedel kdaj bo zadeva zakljucena in se bom spet lahko podal na pot. Res je, da sem se v vmesnem casu dodobra spoznal s pravili prometa, nekaterimi linijami mestnega prometa ter institucijo deljenega taksija, a to ne odtehta nepotrebnega zapravljanja casa. Sem pa se v tem casu spoznal s parimi popotniki, med drugim tudi tremi Svicarji in se enim Anglezem na kolesu, ki vsi potujemo v isto smer.

Locene poti

V Tabrizu, milijonskem mestu na zahodu Irana, si privoscim dan pocitka. Malo interneta, banka za menjavo denarja ter ne vem kje izgubljen cas do vecera. Lojzetu naklonim nekaj neznosti, tako da mu zamenjam verigo in zavore, za povrh pa mu se ves obcestni prah, ki se ga je prijel, obrisem.

Ker se naslednji teden obetajo prazniki tu v Iranu, sklenem, da se v Teheran odpeljem z avtobusom, Lojza pa pustim tu, v Tabrizu. V Teheranu moram zaprositi za Uzbekisansko in Turkmenistansko vizo, katerih odobritev in pridobitev traja nekaj casa. Nacrtujem, da se po vlozenih prosnjah za vize vrnem v Tabriz in potem jo skupaj z Lojzetom mahneva proti Teheranu dvignit vize. Vse to pa pomeni, da se najine poti z Rogerjem tu v Tabrizu odpravita vsaka v svojo smer. Po parih dneh v Teheranu se bova z Lojzetom tako podala na pot sama. Prvic po mesecu in pol.

To novo poglavje v potovanju pricakujem z doloceno mero nestrpnosti, saj me zanima kako se bom znasel, ko bom enkrat spet sam. A do takrat je potrebno preziveti se par dni v Teheranskem prometu.

V Iran

 

Voznja ob vznozju gore Ararat naju je pripraljala so nove dezele. Iran! Ze takoj naslednji dan se je pokrajina spremenila. Drevesa so postajala vse redkejsa in spust s turskih visin je prinesel vrocino. Kraji ob poti so postali redkejsi.

Konec drugega dne se ustaviva v Marganu, manjsem kraju, ki zagotovo premore vsaj dve trgovini. Da bi nakupila vse za vecerjo in zajtrk sva morala obiskati obe, pa se nama ni uspelo najti kruha. Mozakar sredi tridesetih nama ponudi pomoc ter naju odpelje do pekarne. Tam se nam pridruzi se en student in nama razlozi, da je tukajsnji, palacinkam podoben, kruh potrebno najprej navlaziti, da postane uporaben. Tako se, se predno uspeva odreagirati, poda na iskanje navlazenega kruha po celem kraju. Vmes pa naju obda mnozica radovednih otrok in najstnikov. Midva sva njim se bolj zanimiva kot pa oni nama. Student, katerega ime sem pozabil, kot je tudi v moji navadi, se vrne s celo vrecko ustrezno navlazenih palacink. Vztrajanje pri placilu je zavrnjeno z besedami: “This is Iran. You are our guests!” (To je Iran. Vidva sta nasa gosta!)

Primerno zalozene se cez kakae dve uri po prihodu v karj odpraviva iskat mesto za sotorenje. Prva noc v puscavi.

Kratka novicka

Tisti, ki ste pozorno spremljali tole stran, ste verjetno opazili, da se tekst pri Opremi ni spremenil ze od prvega dne, pa ceprav sem vmes ze vec kot ocitno vso opremo skup nabral, saj drugace ne bi sel na pot. No, ne se prehitro veselit, popisa se vedno ni in ga tudi se ne obljubljam kmalu, pa ceprav imam te dni veliko prostega casa. Visim namrec v Teheranu in cakam na vize oz. vse postopke povezane s tem. Kaj vec vam napisem, ko se zgodba odvije tako kot se pac mora.

Do naslednjic se pa lepo imejte.

 

PS

Na strani Oprema, ki se sedaj imenuje Oprema in pot, boste po novem in tudi v nadaljnje nasli par statisticnih podatkov. Malo za salo, malo za res.

Izgubljena denarnica

 

Po dnevu pocitka v Amasyi, kjer sva stanovala v lepo obnovljeni, tradicionalni Otomanski hisi in uzivala ves luksuz, ki ti ga lahko nudi vroc tus ter udobna postelja, sva jo z Rogerjem mahnila naprej prioti vzhodu. Kilometri skozi hribovito pokrajino, kjer se izmenjujejo rizeva polja, pasniki, gozdovi ter polja psenice. Nestei caji ob poti in iskanje prostora za sotor zvecer so bili stalnica. Za dodatno popestritev tega dela poti pa sem poskrbel jaz, ko sem nekega jutra neprevidno zaprl torbo na balanci. Po kakih 40km “razgibane” ceste mi pri preckanju enega mosta ven pade majhen zvezcek z mislimi prijateljev in znancev s poslovilnega zura.

Ustavim se, da ga poberem, ko opazim, da mi v torbi manjka denarnica. Ocitno je ven padla na podoben nacin kot zvezcek. Obrneva se, da jo greva poiskat. Po 15km ugotovim, da je to iskanje brezuspesno in tako uporabim Rogerjev telefon, da preklicem staro in narocim novo bancno kartico. Z bratovo (Matjazevo) in prijateljevo (Matijino) pomocjo mi bo DHL novo dostavil v Teheran. Se dobro, da se ob odhodu na tako pot pripravis na razlicne situacije, ena izmed njih je tudi kraja. Tako sedaj se vedno lahko uzivam potovanje in se zaradi izgubljenih 80 evrov in kartice ne sekiram prevec.

Se vedno namrec raje vidim, da denarnico izgubim, kot pa da mi jo ukradejo. No, da niti ne omenjam, da sem veliko bolj vesel, da sem izgubil denarnico kot pa ce bi izgubil ze omenjeni zvezcek z mislimi.

 

Cilj v vzhodni Turciji je bil Erzurum. Tu se nahaja Iranski konzulat in Insh’Allah najini vizi.

Ze ob prihodu v mesto srecava tri studente kemije, ki nama pomagajo najti poceni hotel. Dogovorimo se, da si zvecer skupaj ogledamo finalno tekmo Lige prvakov. V upanju na zivahno atmosfero nekega studentskega lokala in mogoce piva, se veseliva vecera.

Zvecer pivo vidiva samo skozi zaprta vrata neke trgovine, lokal kamor naju studentje odpeljejo pa prazen. Skozi pogovor ugotoviva, da so ti studentje dokaj konzervativni muslimani in zatorj alkohola niti ne pogledajo, veliko platno pa jim zadosca za ustrezno atmosfero. No, vsaj tekma je bila zanimiva.

Naslednji dan pa natrpan urnik. Konzulat, banka, konzulat - zaprt, caj, konzulat in cakanje ali jim bo uspelo se danes nalepiti nalepko z vizo v potni list. Ob petih, ko se konzulat zapira pa, viza OK, samo jo dobita sele cez dva dneva. Jutri je namrec petek (v vecini muslimanskih drzav je to nadomestilo za naso nedeljo). Ko ga jaz z nekoliko razocaranim tonom glasu vprasam, zakaj ne danes, pa se stric nasmehne in rece, OK, pa danes. Hec?!

Tako, z nalepko vec v potnem listu naprej na vzhod.

 

Fotke iz Turcije 2

Takole malo za pokusino obljubljene fotke iz Turcije. Teksta pa mi ne rata in ne rata pretipkat na racunalnik, zato se bom, samo za vas, ponovno potrudil jutri. Lepo se imejte doma.

 

Turcija

Dobro jutro

Tritisocak

Moderna domacija v vzhodni turciji

Roger razlaga domacinom svojo pot

Povabilo na caj

Sredi pomenka

Ovira na cesti

Osel na pocitku

Mlad pastir

Konec spusta

Osrednja Turcija

V vrvezu İstanbula sta najini kolesi pocivali v kleti hotela. Dokaj necastno
mesto, a varno in to je pomembno. Noge so malo prostestirale, ko so se spet
srecale s pedali, a dusa se je radostila. Ven iz te velemestne utesnjenosti,
nazaj na mir in spokojnost ceste.
Kmalu so se priceli prvi vzponi in do njijh so se tudi noge spet navadile ritma
kolesa. Tako sem se jih lahko lotil z vso vznesenostjo, ki jo s sabo prinese
obcutek trdega dela in bogate nagrade ob obetajocem se spustu.
Dvignila sva se na planoto osrednje Turcije in okolica se je spremenila. Urbana
naselja so zamenjali prostrani pasniki ter crede zivine. Ostajajo pa vecni
spremljevalci, dobri ljudje, ki se ti nasmehnejo in pomahajo v pozdrav.
Lepo je tu in vesel sem, da mi telo dobro sluzi. Kljub odsotnosti vnaprejsnjih
predpriprav (z Lojzom sva doma naredila kvecemu 200km) nimam nobenih tezav z
zdravjem ali kondicijo. Dobrih 200km se pocasi odraza na mojih stegnih in
verjamem, da bom se pred koncem Turcije ze povsem v formi. Narava zna
poskrbeti, da se telo privadi novim situacijam.

Prihodnjic pa upam da se kaka fotka za podkrepitev besed ter se kak tekst na temo izgubljene denarnice. Za enkrat samo toliko, da se kljub temu nekako znajdem in da se pot nadaljuje.

Zbogom Evropa

Sestpasovnica proti İstanbulu je prava preizkusnja za zivce. V tistem norem
toku avtomobilov in kamionov se moras ves cas boriti za svojih pol metra roba
ceste. Hkrati pa moras se pazit, da ti na kakem vkljucevalnem pasu kdo
mimogrede ne odnese riti. A na koncu je nagrada. Zanikrna sobica, ki pa ti
predstavlja odlicno izhodisce za odkrivanje carobnosti te enkratne mesanice
vzhoda in zahoda, ki jo predstavlja İstanbul. İn en izmed sarmov tega
mesta je tudi hrana. To sem vedel ze iz moje poprejsnje izkusnje s tem mestom in se tega tudi ze v naprej veselil. Obcestni lokali s hrano, ki ponujajo kebab na tisoc in en nacin. Sveza zelenjava, kruh in riz pa so okusen dodatek razlicnemu mesu.
A zajtrka si z Rogerjem ne dava vzeti. Jogurt z medom in kosmici, kruh z
Nutello, za povrh pa se kak topljen sircek so stalnica. Tako v hotelskih
luknjah kot na prostranih mizah priloznostnih taborisc.
Okusi İstanbula so bili z nama tri dni, nato pa skok cez Bospor in v Azijo
v nadaljnje raziskovanje turske kuhinje.

Zbogom Evropa, se vidimo!